Ko se pogovarjamo o ilustraciji, najpogosteje najprej pomislimo na knjižno ilustracijo, natančneje literaturo namenjeno najmlajšim. Ko se pogovor in premislek nadaljuje, pa preidemo na literaturo za odrasle, naslovnice revij, knjig in vinilk, stripe, plakate, animacijo, modno ilustracijo, murale v muzejih, navodila na embalažah, ilustracije v učbenikih in enciklopedijah, ilustracije za podporo razvoja računalniških iger in aplikacij, ilustracijo v oglaševanju, v forenziki, ilustriranje maskot, etc. Seznam se nadaljuje. Ilustracija namreč posega v vsa polja vidne kulture – pojavlja se v kulturi, znanosti, ekonomiji ... Morda bi bilo ilustracijo lažje definirati po tem, kaj ilustracija ni; ne označuje zvrsti, niti tehnike, ne pomeni določenega likovnega jezika ali načina stilizacije. Niti termin ilustracija ne pove, ali gre za umetniško delo, ali ima didaktično vlogo ali komercialno. Morda bi še najlažje sklenili, da je ilustracija likovno delo, ki je s svojo vsebino tako ali drugače zvezano z neko zunanjo vsebino oz. je postavljeno v kontekst z njo in skupaj tvori večjo celoto. Ta zvezanost zunanji vsebini pa je lahko izhodišče izdelave ilustracije, lahko pa je nekemu likovnemu delu ta vloga ilustracije dodeljena kasneje. Nasprotno niso vsa likovna dela ilustracije; če pogledamo za primer slikarstvo, slikarska likovna dela niso nujno ustvarjena z namenom sporočanja nečesa specifičnega oz. za njih ni nujno, da komunicirajo sama po sebi, pri čemer pa o ilustraciji lahko govorimo kot o komunikaciji določene ideje oz. o »ilustraciji kot prikazu ideje«[1].
Alan Male pojem ilustracija razlaga kot področje uporabnih podob, nekakšno 'delovno umetnost', katere vloga je, da naslovnikom posreduje vidna sporočila konteksta[2], pri čemer pa dodaja, da podoba brez konteksta ne more biti ilustracija.[3] V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je kontekst definiran kot "kar z določeno stvarjo nastopa, je z njo povezano" in navedena sta primera "iztrgati koga iz družbenega, zgodovinskega konteksta" ter "idejni, miselni kontekst".[4] V knjigi Hillisa Millerja Illustration pa je taisti pojem ilustracije opisan bolj poetično, avtor namreč piše, da ilustrirati pomeni nekaj osvetliti oz. prinesti na svetlobo in to na enak način kot jamar pri raziskovanju podzemnega sveta osvetli jamo.[5] In kot možna umetniška dela ilustracije tako razkrivajo nekaj že prisotnega, a hkrati skritega[6], razkrivajo tisto, kar je že ves čas bilo prisotno, pa vendar je bilo našim očem nevidno. Takšno iluminiranje, razkrivanje resnice ter razodevanje pa je sodeč po nemškemu filozofu Martinu Heideggerju temeljna naloga vseh umetniških del, pa naj gre za grafično ali literarno delo, arhitekturo ali izdelavo rokodelskega izdelka kot je par čevljev ali keramičen lonec.[7]
Polje ilustracije lahko glede na vloge, ki jih zastopa, razdelimo na pet kontekstualno različnih področij: (1) dokumentiranje, (2) referiranje in napotki, (3) družbeni komentar, (4) pripovedovanje oz. ustvarjanje narativa, (5) prepričevanje in ustvarjanje identitete.[8] Glede na vsebino pa lahko ilustracijo delimo na stvarno (ang. non-fiction) in domišljijsko (ang. fiction), pri čemer se stvarna nadalje deli na tehnično in znanstveno, domišljijska pa na pripovedno, identitetno, oglaševalsko in komentatorsko[9].
Sodobno ilustracijo uvrščamo v “širši kontekst vizualne umetnosti, s tem pojmom pa zajemamo številne nove vsebine, postopke in tehnike ter simbole, kjer so tradicionalno ikonografijo velikokrat zamenjali t. i. urbani miti”[10]. Če gremo še en korak višje, pa lahko ilustracijo, ki enakovredno sodi v polje sodobnih vizualnih umetnosti, umestimo še v širše področje vidne kulture. Ta izraz zaobjema vse situacije, v katerih gledalec oz. uporabnik v vmesnikih vidne tehnologije, pa naj bo to oljna slika ali animiran gif, išče informacije, pomen ali užitek.[11] Študij vizualne kulture je tako analiza in interpretacija slikovnega v kontekstu delovanja, prakse, zasnov in ustanov, ki omogočajo slikam delovanje.[12]
Judita Krivec Dragan piše, da v sodobni slovenski ilustraciji in vizualnih umetnostih “opažamo izjemno raznovrstnost in večplastnost, saj dela njenih avtorjev odsevajo osupljivo slikovito podobo našega časa, v njej ne manjka niti tradicionalnih motivov in tehnik, ne mejnih umetniških praks, ki so jih ustvarile zgodovinske avantgarde.”[13] V Sloveniji tako gojimo bogato zgodovino likovne umetnosti, ki posega v in se odraža na področju ilustracije. Naj samo omenim klub Sava z Rihardom Jakopičem pa Ivano Kobilico in tudi Vesnane, katerih član je bil Hinko Smrekar, po katerem se danes imenuje nagrada na slovenskem bienalu ilustracije.
[1] Boštjan BOTAS KENDA, osebna komunikacija, Hitri zmenki s profesorji????
[2] Alan MALE, Illustration: a theoretical and contextual perspective, Lausanne 2007, str. 5.
[3] Prav tam, str. 52.
[4] Kontekst, na: Slovar slovenskega knjižnega jezika, http://bos.zrc-sazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D28356, 16. mar. 2016.
[5] J. Hillis MILLER, Illustration, Cambridge 1992, str. 61.
[6] Prav tam, str. 151.
[7] Prav tam, str. 79.
[8] Alan MALE, Illustration: a theoretical and contextual perspective, Lausanne 2007, str. 5.
[9] Marija NABERNIK, osebna komunikacija, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, november 2016.
[10] Judita KRIVEC DRAGAN, Stoletje po prvih slovenskih ilustriranih pravljicah, v: 12. Slovenski bienale ilustracije, Ljubljana 2012, str. 6.
[11] Nicholas MIRZOEFF, An introduction to visual culture, New York 2009, str. 3.
[12] Naško KRIŽNAR, Vizualna kultura v vizualni antropologiji, v: Teorija in praksa, let. 42, 2-3, 2005, str. 334.
[13] Judita KRIVEC DRAGAN, Stoletje po prvih slovenskih ilustriranih pravljicah, v: 12. Slovenski bienale ilustracije, Ljubljana 2012, str. 6.